Svet, ki ga lahko opa­zu­jemo

Če pogle­damo v svet živih bitij, bomo opa­zili načrte, ki so v zelo veliki meri narav­nani na neka­tere cilje: gla­vač, ki je sesa­lec, je tako opre­m­ljen, da se lahko potap­lja 3000 met­rov glo­boko, ne da bi pogi­nil zaradi potap­lja­ške bole­zni, detel pa udarja z moč­nimi udarci v dre­ve­sno deblo, ne da bi pri tem utr­pel mož­gan­ski pret­res.

Od polne spo­sob­no­sti orga­nov (npr. srca, jeter, led­vic) je v večini pri­me­rov odvi­sno živ­lje­nje. Neraz­viti organi in tak­šni, ki bi se šele raz­vi­jali ali bi bili napol raz­viti, so brez vre­d­no­sti. Kdor tukaj raz­mi­š­lja v smi­slu dar­vini­zma, mora vedeti: evolu­cija ne pozna nobene ciljne per­spe­k­tive v smeri organa, ki bi poz­neje nekoč delo­val.

Veliko ptic selivk ima na raz­po­lago avto­pi­lota, ki jih neo­d­vi­sno od vre­mena in dneva ter noči natan­čno pri­pelje do cilja. Pro­senka recimo leti z Alja­ske na Havaje, da tam pre­zi­muje. Poraba ener­gije 70 gra­mov maš­čobe za polet 4500 kilo­met­rov je zelo natan­čno izra­ču­nana, in z 6,8 gra­mov rezerve je pos­krb­ljeno za pri­mer nas­prot­nega vetra.

Bro­d­nik živi na zunan­jem robu zavite apnen­ča­ste lupine, katere not­ranj­ščina je raz­de­l­jena v pre­kate. Ti se v odvi­s­no­sti od vsa­ko­kra­tne glo­bine potap­lja­nja napol­nju­jejo s pli­nom, tako da žival veno­mer lebdi. Naše moderne pod­mor­nice proti temu učin­ku­jejo nero­dno in nebog­ljeno. Te živali se po navadi gib­ljejo v glo­bi­nah prib­li­žno 400 met­rov, ponoči pa se dvi­gajo na glo­bino 100 met­rov.

Neka­tere mikros­kop­sko maj­hne bakte­rije imajo vgra­jene elek­tron­ske motorje, ki jih lahko s pomo­čjo proto­nov pogan­jajo nap­rej in nazaj. Na tako nep­red­sta­v­ljivo maj­hnem pro­s­toru reci in piši zgolj šest mili­jar­dink kubič­nih mili­met­rov ima bacil koli šest tak­šnih motor­jev, las­tno elek­trarno za proi­z­va­ja­nje toka, raču­nal­ni­ški sis­tem in ne maj­hno šte­vilo kemi­č­nih tovarn.

Vsaka živa celica je za deseti­ške potence bolj kom­pli­ci­rano in geni­alno obli­ko­vana kakor vsak od člo­veka sesta­v­ljen stroj. V njej isto­ča­sno poteka tis­toče ure­je­nih in časo­vno med­se­bojno usklaje­nih kemij­skih pro­ce­sov.

V mole­ku­lah DNA živih celic je mogoče najti naj­ve­čjo člo­veku znano gos­toto infor­ma­cij. Koliko žep­nih knjig bi lahko s pomo­čjo te teh­nike shra­nje­va­nja spra­vili na gla­vico bucike, če bi ta bila ses­tav­ljena zgolj iz snovi DNA? Shra­nili bi lahko 15 bilijo­nov izvo­dov! Če bi jih polo­žili dru­gega na dru­gega, bi dobili kup z višino 200 mili­jo­nov kilo­met­rov, to pa ustreza več ko 500-kra­tni odda­lje­no­sti od zem­lje do lune (= 384 000 km).

V našem vesolju je prib­li­žno 1025 zvezd (= enica s 25 ničlami). Nobeno člo­ve­ško živ­lje­nje ne zado­s­tuje, da bi jih lahko pre­š­teli. Če bi za šte­tje teh zvezd upo­ra­bili zelo hiter raču­nal­nik, ki lahko na sekundo izvede deset mili­jard račun­skih ope­ra­cij, bi ta za to nalogo pot­re­bo­val 30 milijo­nov let.

Če si ogle­damo samo teh nekaj pri­me­rov, se vsak mis­leč člo­vek začne vpra­še­vati po izvoru vseh teh geni­al­nih načr­tov. Od mno­gih sodo­b­ni­kov spre­jeta evolu­cija ni upo­ra­ben odgo­vor, ker vidi temelj vsega izklju­čno v mate­riji – tudi tako obse­žen kom­pleks infor­ma­cij v celi­cah, dušo in zavest. Nara­vni zakoni infor­ma­cije nam sami pra­vijo, da je infor­ma­cija nekaj nemate­ri­al­nega in da zaradi tega vedno pot­re­buje inteli­gen­ten vir, torej začet­nika, ki ima voljo. Inteli­genca in mod­rost, ki se izra­žata v delih stvar­s­tva, sta narav­nost veli­ča­stni. Skle­pa­nje iz del stvar­s­tva na stvar­jenj­skega počet­nika je zato­rej nujno. Vpra­šamo se lahko:

Kje naj­demo zave­zu­joč odgo­vor?

V okviru nara­vos­lo­vja je mogoče zgolj to, da razis­ku­jemo res­nič­nost pro­s­tora in časa, ki nas obda­jata, z raz­nimi meto­dami merje­nja in tehta­nja. Tako lahko obrav­na­vamo samo »kako« ustvarje­nega, ne pa »od kod«. Odgo­vor na drugo vpra­ša­nje je zunaj vsega člo­veš­kega nap­re­za­nja in ga zato lahko daje samo začet­nik sveta sam. Božja beseda – Sveto pismo – nam že v svoji prvi vrs­tici daje ta odgo­vor: »Na zače­tku je Bog ustvaril.« To dobro ustreza zgor­nji zah­tevi po inteli­gent­nem viru.

Kdo je oseba Stvar­nika?

Bog je bil pred vsem. Pre­den so bili pro­s­tor, čas in mate­rija, je bil On tisti, ki je delo­val. Če si ogle­damo samo prvi sta­vek Sve­tega pisma, potem ta vzbuja vtis, kakor da bi bil Stvar­nik samo Bog Oče. Odlo­čilni namig, da ni zgolj On ta stvar­nik, izhaja že iz poro­čila o stvarje­nju: »Nare­dimo člo­veka po svoji podobi« (1. Moj­ze­sova knjiga 1,26). Tudi Sveti Duh je udele­žen; nje­govo sodelo­va­nje lahko raz­be­remo iz druge vrs­tice poro­čila o stvarje­nju: »...duh Božji je vel nad vodami.« Sveto pismo ne ime­nuje vsega naen­krat; pogo­sto nas infor­mira korak za kora­kom. V Novi zavezi se vpra­ša­nje »kdo« natanč­neje razo­dene. Tako je po Prvem Pismu Korin­ča­nom 8,6 Jezus Kri­s­tus jasno vklju­čen v stvarje­nje: »Za nas je ven­dar en Bog, Oče, iz kate­rega je vse, mi pa zanj, in en Gos­pod Jezus Kri­s­tus, po kate­rem je vse in mi po njem.«

Heb­rej­ska beseda »Elo­him« v 1. Moj­ze­sovi knjigi 1,1 je mno­žin­ska oblika za Stvar­nika Boga. Ob vsa­kod­nev­nem dogodku si lahko pona­zo­rimo stvarje­nje s pomo­čjo pris­po­dobe: pel­jemo se kot dru­žina z avtom k pri­jate­l­jem. Če se bliža čas pov­ra­tka, rečem kot dru­žin­ski oče: »Zdaj se hočemo pel­jati domov.« Tudi če govo­rim v mno­žin­ski obliki, to ven­dar pomeni: samo eden bo sedel za vola­nom in bo res­ni­čno vozil. Drugi dru­žin­ski člani prav tako sedijo v avtu – torej tudi »pel­jejo« –, čep­rav samo voz­nik akti­vno uporab­lja volan, pedal za plin in zavore.

Ta medla slika nam lahko pos­re­duje pogled, ki ga nam daje Sveto pismo na tis­tega, ki stvarje­nje izvaja. Po Jezusu Kri­s­tusu je Bog ustva­ril svet. Tako je to jasno pove­dano v Pismu Heb­rej­cem 1,2. Zače­tek Jane­zo­vega evan­ge­lija prav tako doku­men­tira, da ima vse, kar obstaja, svoj izvor v Jezusu: »Vse je nas­talo po njej [ = po Besedi = po Jezusu] in brez nje ni nas­talo nič, kar je nas­talo« (Janez 1,3).

Jezus Kri­s­tus je Stvar­nik

O Jezu­so­vem delo­va­nju pri stvarje­nju beremo nap­rej v Pismu Kolo­ša­nom 1,16-17: »Kajti v njem [= Jezusu Kris­tusu] je bilo ustvar­jeno vse, kar je v nebe­sih in kar je na zemlji, vidne in nevi­dne stvari, tako pre­stoli kakor gos­pos­tva, tako vla­dar­s­tva kakor obla­sti. Vse je bilo ustvar­jeno po njem in zanj. On je obsta­jal pred vsemi stvarmi in v njem je ute­me­l­jeno vse.« V vid­nem, mate­ri­al­nem svetu, ni nič, kar ne bi bilo ustvar­jeno po Jezusu. Ogro­mni koz­mos z mili­joni in mili­joni galak­sij, je tu prav tako vklju­čen kakor tudi naj­bolj fini detajli v delo­va­nju žive celice ali stru­k­turna ses­tava atoma. Jezus ni zgolj začet­nik vsega mikro­ko­z­mosa in makro­ko­z­mosa; vse to ima tudi v popolni obla­sti.

Poleg tega je tudi to, kar je za nas še nevi­dno, nare­jeno po Jezusu. Oži­vil je nebesa z nešte­timi bitji, ki jih Sveto pismo ime­nuje angele. Kakor je vse v Božjem stvar­s­tvu mno­govr­s­tno in hkrati ure­jeno, tako to velja tudi za nevi­dni svet, kakor kažejo izrazi pre­stoli, gos­pos­tva, vla­dar­s­tva in obla­sti.

Jezus ni samo Stvar­nik, tem­več tudi ohra­nje­va­lec tega sveta. Vse ima v njem svoj obstoj. Svet po svo­jem stvarje­nju ni ostal pre­puš­čen sam sebi, tem­več ga nje­gova mogo­čna Beseda nosi in vzdr­žuje. Tako se nam ni treba bati pred kak­šno koz­mi­čno katas­trofo zaradi koli­zije zvezd ali izgo­re­va­nja in ohla­di­tve sonca. Jezus vzdr­žuje svet do svo­jega ponov­nega pri­hoda. Člo­vek ni nastal pri nobeni lote­rij­ski igri, kakor je menil nobelo­vec Jacques Monod, ampak smo bili ustvar­jeni z nekim cil­jem in s trd­nim name­nom – za Jezusa! Brez tega cilja bi zgre­šili svoje živ­lje­nje.

Jezu­sova dejav­nost pri stvarje­nju v Stari zavezi

V Pre­go­vo­rih 8,22-24 + 30 piše [o Božji Mod­ro­sti, ki pa je Jezus sam, op. prev.] takole: »GOS­POD me je imel v zače­tku svo­jih poti, pred svo­jimi pra­dav­nimi deli. Bila sem zas­no­vana od veko­maj, od zače­tka, pre­den je bila zem­lja. Bila sem spo­četa, ko še ni bilo pra­vo­do­vja, ko še ni bilo zbi­ralni­kov, pol­nih vodá ... tedaj sem bila pri njem kot delo­vo­dja.« Chra­ska je, kakor tudi Lut­her, upo­ra­bil besedo »delo­vo­dja«, ki prav tako kaže na Jezu­sovo izvajal­sko delo­va­nje pri stvarje­nju. Vrs­tico 26 iz psalma 102 v Novi zavezi pono­vno naj­demo v Heb­rej­cem 1,10 in je tam pre­ne­sena na Jezusa: »Ti, Gos­pod, si v zače­tku ute­me­l­jil zem­ljo in nebesa so delo tvo­jih rok.«

Kako je Stvar­nik nare­dil svoja dela?

Če vpra­šu­jemo, kako je Stvar­nik nare­dil svoje stvar­s­tvo, nam Sveto pismo razo­dene tele Stvar­ni­kove metode:

po Božji besedi: Psalm 33,6; Janez 1,1-4
brez izho­diš­čne snovi: Heb­rej­cem 11,3
po Božji moči: Jere­mija 10,12
po Božji mod­ro­sti: Psalm 104,24; Kolo­ša­nom 2,3
po Božji volji: 1. Mojzes 1,26; Razo­de­tje 4,11
po Božjem Sinu: Janez 1,1-4; Janez 1,10;
Kolo­ša­nom 1,15-17
po Jezu­so­vih bis­tve­nih zna­čil­no­s­tih:
Matej 11,29; Janez 10,11.

Ti dejav­niki so začeli delo­vati znot­raj šest dni stvarje­nja. Niso pod­vr­ženi nara­vos­lov­nemu dogaja­nju in so zaradi tega doje­m­ljivi zgolj po veri. Dana­š­nji nara­vni zakoni ure­ju­jejo poteke v našem svetu; toda niso vzrok, tem­več šele rezul­tat stvarje­nja.

Kaj nam je dano v Jezusu Kri­s­tusu?

On je temelj, na kate­rem lahko gra­dimo svoje živ­lje­nje. Neka banka za sta­no­vanj­ska poso­jila in var­če­va­nje dela reklamo z ges­lom: »Na teh kam­nih lahko zidate.« O Kris­tusu res­ni­čno lahko rečemo: »Na tem fun­da­mentu lahko teme­l­jite.«

V Kris­tusu ima vse svoj temelj: stvarje­nje, Sveto pismo, vera, odre­še­nje, mir, upa­nje, pot k Očetu, cilj živ­lje­nja.

Kri­s­tus je nep­re­ma­k­ljiva trdna skala (1. Korin­ča­nom 10,4), ob kateri se pre­la­m­ljajo vsi od člo­veka izmi­š­ljeni sis­temi. Če Bog pravi: »Uni­čil bom mod­rost mod­rih« (1. Korin­ča­nom 1,19), potem se to dogaja ob Jezu­sovi skali. Ide­olo­gije, atei­zmi in evolu­cij­ski sis­temi se raz­bi­jejo ob njem. Tudi nji­hovi zas­top­niki bodo nekoč morali pri­pog­niti svoja kolena pred tem Gos­po­dom (Fili­p­lja­nom 2,10), tudi če zdaj še tako silo­vito odkla­n­jajo »načrto­valca«, »obli­ko­valca«, »stvar­nika« in »odre­še­nika«
.
Zakaj je evolu­cij­ska teo­rija tako nevarna?

Ne pos­re­duje nam zgolj napač­nega pogleda na svet, tem­več nas pelje v brez­up­nost, kakor jo je nem­ški pisa­telj Jean Paul zadeto opi­sal: »Ni Boga... Togi in mol­čeči nič! Mrzla večna nuj­nost! Noro nak­lju­čje... Kako je vsak tako sam v daljni mrt­va­ški gro­b­nici vesolja!«

Evolu­cij­ska teo­rija trdi, da lahko raz­loži ta svet brez stvar­nika. Zaradi tega dosle­dno zape­l­juje ljudi k atei­zmu, z atei­s­tič­nim pogle­dom pa po Jezu­so­vem pri­če­va­nju pris­ta­nemo v peklu: »Kdor pa ne bo sprejel vere, bo obso­jen« (Marko 16,16). Neka­teri sku­šajo evolu­cijo raz­lo­žiti kot delo­vno metodo Boga. Če pa bi Bog ustva­ril svet po evolu­ciji, potem

ne bi bilo prvega člo­veš­kega para
tudi ne bi bilo nika­kega greha, ker je »agre­sija vztraj­nik, ki poga­nja evolu­cijo« (Joac­him Illies)
potem bi Bog upo­ra­bil smrt kot sred­s­tvo stvarje­nja
potem bi odre­še­nju po Jezusu, ki ga v pri­mer­javi z gre­š­nim Ada­mom ime­nu­jemo tudi »zad­njega Adama« (1. Korin­ča­nom 15,45), bila odv­zeta ute­me­l­ji­tev.

Te izjave doka­zu­jejo, da tako ime­no­vana »tei­sti­čna evolu­cija« raz­pu­šča Sveto pismo v nje­go­vih teme­l­jih in ga potemta­kem zav­rača. Zaradi tega lahko to napa­čno idejo do dna duše odkla­n­jamo.

Osup­ljiva misel

Spoz­nali smo Jezusa kot Stvar­nika vseh stvari. On je tisti, ki je bil od veko­maj in je kralj nebeš­kega kra­l­jes­tva. Njemu je dana vsa oblast v nebe­sih in na zemlji (Matej 28,18). Mar lahko doja­memo nas­led­njo osu­p­ljivo misel? Mož na križu na Gol­goti in Stvar­nik tega sveta in vsega živ­lje­nja sta ena in ista oseba! V svoji nei­z­mer­ljivi lju­be­zni do nas se je dal kri­žati in se ni bra­nil, da bi nam bila odprta vrata v nebesa. Kdor to zavrže, izgubi vse: »Le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odre­še­nje?« (Heb­rej­cem 2,3). Kdor ga sprejme, dobi vse: »Kdor pos­luša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno živ­lje­nje in ne pride v obso­dbo, tem­več je pre­sto­pil iz smrti v živ­lje­nje« (Janez 5,24). Pro­site Gos­poda Jezusa za odpu­š­ča­nje vseh svo­jih gre­hov, da lahko obsta­nete v Božji sodbi, sprej­mite ga kot svo­jega oseb­nega Stvar­nika in Odre­še­nika ter poj­dite za njim.

Dire­k­tor in profe­sor v pokoju
dr. inž. Werner Gitt

{vmproduct:id=350}

• Kako pri­dem v nebesa?