Pra­kata­s­trofa

Vedno znova div­jajo kata­s­trofe na našem svetu: zaradi cuna­mija je decem­bra 2004 umrlo okoli 160 tisoč ljudi, poto­pi­tev ladje Tita­nic je ter­jala 1522 živ­ljenj, druga sve­to­vna vojna pa je pus­tila za seboj 50 milijo­nov mrt­vih. Pra­kata­s­trofa pa je bil izvirni greh v vrtu Eden. Ta je bil vzrok za vse druge kata­s­trofe, ki so sploh kdaj vdrle v ta svet. Greh je pov­z­ro­čil loči­tev člo­veka od Boga. Brez Boga pa člo­vek zaide v vrti­nec večne pogub­lje­no­sti. Če bi Bog spustil v nebesa zgolj en sam greh, potem bi tja pro­drla tudi trplje­nje in smrt, tega pa Bog noče.

To lomi Bogu srce: lju­dje, ki jih je ustva­ril in jih ljubi, so mu obr­nili hrbet. S tem so si pri­slu­žili smrt. V pre­go­voru rečemo: »Proti smrti ni zdra­vila.« Celo nobena ras­tlina iz vrta Eden to ni! Ali ima morda Bog še sicer na voljo kako sred­s­tvo?

Božja pomoč – pos­lal je svo­jega Sina

Toda Bog je že v vrtu Eden imel načrt za odre­še­nje in ga je – čep­rav še zelo šif­ri­rano – naz­na­nil takoj po padcu: »So­­vraštvo bom nare­dil med teboj in ženo ter med tvo­jim zaro­dom in nje­nim zaro­dom. On bo pre­žal na tvojo glavo, ti pa boš pre­žala na nje­govo peto« (1. Moj­zes 3,15). Veriga pre­roš­kih izjav, ki nikoli noče pre­ne­hati, vedno znova nami­guje na pri­ha­jajo­čega odre­še­nika, kakor recimo:

„Zve­zda vzhaja iz Jakoba in žezlo [= zna­me­nje obla­sti] se vzdi­guje iz Izra­ela“ (4. Moj­zes 24,17).
„Ti pa, Bet­le­hem Efráta, si pre­maj­hen, da bi bil med Judo­vimi tisoč­ni­jami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vla­dal v Izra­elu, nje­govi izviri so od nek­daj, iz dav­nih dni“ (Miha 5,1).

Čisto zad­njo napo­ved odre­še­nika je pri­ne­sel angel, ko je Jožefu razo­del roj­s­tvo in ime nebe­š­kega otroka: »Marija, tvoja žena, … bo rodila sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljud­s­tvo odre­šil gre­hov« (Matej 1,20-21).

V zgo­do­vini je šlo veliko oseb čez oder tega sveta, ki so si pri­do­bile ime med lju­dmi: cesarji in kralji, pes­niki in filo­zofi, guruji in čaro­v­niki, »dobri« in »slabi«. Nikoli pa svet ni videl kakega boga – dokler ni pri­šel božič. Dete v jas­lih ni bilo tak­šen bog, kakr­š­nega so si pred­sta­v­ljali Grki na Olimpu ali Ger­mani v Walhallu. Ta je bil edini, ki je lahko rekel: Jaz sem Stvar­nik, po kate­rem je vse nare­jeno (Janez 1,1+3); »Jaz sem res­nica« (Janez 14,6), »Jaz sem dobri pas­tir« (Janez 10,11), »Jaz sem vrata« [v nebesa] (Janez 10,9).

Kak­šno pot je ubral v ta svet? Mar je pri­šel z rom­pom in pom­pom ali ropo­tajo­čim bob­ne­n­jem? Mar je pri­šel z nebeš­kimi tru­mami? Ne! Bog je izbral nepo­ro­čeno žen­sko iz Izra­ela – Marijo –, ki je našla milost pri njem, da bi rodila Božjega Sina. S tem je tudi pre­se­ne­til Jude, ki so o svo­jem Mesiju imeli npr. tele pre­ro­ške besede v uše­sih: »Glej, tvoj kralj pri­haja k tebi« (Zaha­rija 9,9), ali »Raz­dro­bilo in pokon­čalo bo [nje­govo kra­lje­s­tvo] vsa ta kra­lje­s­tva« (Dani­jel 2,44). Zaradi tega niso pri­ča­ko­vali otroka v jas­lih, ampak kra­lja! Ta naj bi nas­to­pil z močjo ter iz­gnal Rim­ljane iz Izra­ela, pos­ta­vil naj bi svojo rezi­denco v Jeru­za­lemu in ime­no­val velike duhov­nike in pis­mo­uke za mini­s­tre.

Toda tako Jezus ni pri­šel, zato pa so ga Judje odklo­nili. Spre­gle­dali so tista mesta v Pismu, ki so govo­rila, da mora naj­prej priti kot otrok: »Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iza­ija 9,5). Od tega Enega je odvi­sno, ali bomo več­nost pre­živ­ljali v nebe­sih ali v peklu. Za tega Mesijo so zna­čilni trije sim­boli:

jasli (sim­boli­zi­rajo Jezu­sov pri­hod na ta svet)
križ (sim­boli­zira naše odre­še­nje, ki ga je Jezus za nas dose­gel na križu)
krona (sim­boli­zira Jezu­sovo krono pri nje­go­vem dru­gem pri­hodu kot kralj).

Ni križa brez jasli! Ni krone brez križa! Brez jasli in brez križa ni nebes za nas! Zato je moral nap­rej priti božič!

Kaj je spo­ti­klji­vega na križu?

Kri­tiki krš­čan­skega vero­va­nja se vedno znova vpra­šu­jejo: Zakaj ta bru­talna smrt na križu? V vaši veri se vse suče okoli nap­rave za usmr­ti­tev. Ali Bog ni mogel ubrati bla­žje poti, da bi raz­či­stil raz­merje z lju­dmi? Zakaj je bila pot sprave tla­ko­vana s smr­tjo, z bole­či­nami, s sol­zami in z žalo­va­n­jem? Ali ne bi bilo mogoče vse to ure­diti neko­liko bolj prija­zno, estet­sko in stilno? Mar ne bi Bog mogel prep­ro­sto zati­s­niti oči vpričo naših člo­veš­kih pomanj­klji­vo­sti?

Noben »zakaj« ne zado­s­tuje, ker pod­ce­n­juje greh. Zdi se mi, da je to bole­zen našega časa. Samo s križa lahko raz­be­remo, kar ni mogoče najti v nobeni knjigi filo­zo­fov in misle­cev:

Križ nam kaže, kako glo­boko raz­poko je greh zase­kal med Bogom in člo­ve­kom. Ta pre­pad je tako nei­z­me­ren, da je nje­gova pos­le­dica pekel (Matej 25,46).

Križ nam daje reali­sti­čno pred­stavo tega, kako daleč gre Bog v svoji lju­be­zni do nas, nam­reč tako daleč, da si je s svo­jim Sinom Jezu­som dobe­se­dno odtr­gal svoje naj­lju­bše od srca.

Jezu­sov križ je naj­glo­blje spuš­ča­nje Boga z neba v svet. Stvar­nik vesolja in vsega živ­lje­nja se da usmr­titi ko kak zlo­či­nec, ne da bi se bra­nil. Kak­šna visoka cena za greh! Toda zaradi tega lahko Jezus povabi k sebi vsa­kega greš­nika: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavr­gel« (Janez 6,37). Velja pa tudi: Kdor ne pride, je pogub­ljen – celo večno!

Križ zaz­na­muje tudi konec vseh člo­veš­kih odre­šenj­skih poti. Zaradi tega je Jezus lahko tako izklju­čno ozna­nje­val: »Nihče ne pride k Očetu dru­gače kot po meni« (Janez 14,6). Vse reli­gije so vpričo križa zgolj les­keta­joče se fata­mor­gane v puš­čavi pogub­lje­nega člo­veš­tva.

Spo­ro­čilo božiča je sku­paj s spo­ro­či­lom križa edin­s­tveno spo­ro­čilo odre­še­nja: »Sin člo­ve­kov je nam­reč pri­šel rešit, kar je izgu­b­ljeno« (Matej 18,11).

Spet bo pri­šel

Jezus bo dru­gič pri­šel v ta svet. Potem pa ne več kot dete v jas­lih, ampak kot kralj, sod­nik in vla­dar tega sveta. Pri Mateju 24,30 je ta dogo­dek jasno napo­ve­dal: »Tedaj se bo poja­vilo na nebu zna­me­nje Sina člo­ve­ko­vega in tol­kli se bodo po prsih vsi rodovi na zem­lji. Videli bodo Sina člo­ve­ko­vega priti na obla­kih neba z močjo in veliko slavo.«

Kak­šen raz­log za veselje! Stvar­nik tega sveta se bo poja­vil! Odre­še­nik sveta bo pri­šel! Zakaj pa piše v Razo­de­tju 1,7: »Zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zem­lji.«? Zakaj vpi­jejo: »In so rekli goram in ska­lo­vju: Padite na nas in skrijte nas pred obli­č­jem njega!« (Razo­de­tje 6,16)? Mnogi teh so sli­šali v času svo­jega živ­lje­nja o nujni odlo­či­tvi za tega Jezusa, toda rekli so »ne«! Zdaj pa so pogub­ljeni in ne morejo več niče­sar revi­di­rati. Zdaj je kon­čno pre­po­zno. Zato jokajo in tulijo.

Večina ljudi hodi po poteh, na kate­rih Jezusa ni. Domi­sel­nost pri tem je zelo velika. Tako je recimo slo­vita ame­ri­ška igralka Shirley Mac­La­ine, ki s svo­jim psom živi na ranču, rekla: »S svo­jim psom Terryjem imam celo last­nega boga ob strani – on je nam­reč rein­kar­na­cija egip­čan­skega boga Anu­bisa, ki ima podobo psa. Morda je to sli­šati neko­liko čudno, toda Terry in jaz sva pre­ži­vela že naj­manj eno sku­pno živ­lje­nje v sta­rem Egiptu. On kot bogo­ži­val, jaz pa kot prin­cesa. Zdaj naju je življe­nje pono­vno zdru­žilo.«

Jezus bo pono­vno pri­šel, tako da bo viden: »Glej, pri­haja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga pre­bo­dli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zem­lji« piše Janez v Razo­de­tju 1,7. Ko je Neil A. Arm­strong 20. julija 1969 kot prvi člo­vek sto­pil s svojo nogo na luno, je temu dogodku pred tele­vi­zor­jem sle­dilo 500 mili­jo­nov ljudi. Lady Diana je svoje živ­lje­nje izgu­bila v pro­me­tni nes­reči. Ko je 6. sep­tem­bra 1997 v Londonu bil do tedaj naj­ve­čji pogreb vseh časov, je tej cere­mo­niji pred tele­vi­zor­jem sle­dilo 2,5 mili­jarde ljudi – šti­ri­de­set odstot­kov sve­tov­nega pre­bi­val­s­tva! Zaradi tega je pos­tal del sve­to­vne zgo­do­vine kot prvi »glo­balni pogreb«.

Toda za Jezu­sov pri­hod ni pot­re­bna nobena kamera. Vsi lju­dje bodo »live« doži­veli ta naj­ve­čji dogo­dek sve­to­vne zgo­do­vine. Za vsa­ko­gar bo Jezus potem viden. To ne velja zgolj za sve­to­vno pre­bi­val­s­tvo, ki bo tedaj živelo, tem­več tudi za vse gene­ra­cije sve­to­vne zgo­do­vine. Tudi vsi bralci tega članka bodo pri­sotni. Potem je pomem­bno samo še edino vpra­ša­nje: h kateri sku­pini spa­dam? K trumi reše­nih ali pogub­lje­nih?

Jezus bo pri­šel nena­doma: »Kakor nam­reč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s pri­ho­dom Sina člo­ve­ko­vega« (Matej 24,27). V enem samem tre­nu­tku bo po vsej zem­lji viden hkrati za vse. Ob kate­rem času se bo to zgo­dilo? Odgo­vor naj­demo pri Luki 17,34: »Tisto noč bosta dva na eni pos­te­lji; eden bo sprejet, drugi puš­čen.« Torej ponoči!? Dve vrs­tici dalje pa piše: »Dve bosta sku­paj mleli (= deja­v­nost pod­nevi!): ena bo spre­jeta, druga puš­čena.« Ni mi znano, ali je tudi odkri­telj Ame­rike Kolumb poz­nal ta bese­dila. Iz tega bi lahko skle­pal takole: Če se bo pono­vni pri­hod dogo­dil v enem samem tre­nu­tku, Sveto pismo pa to opi­suje kot dogo­dek pod­nevi in ponoči hkrati, potem se to lahko zgodi zgolj na kro­gli. Lahko torej odja­d­ram na zahod in kljub temu pris­pem na vzhod. Omembe vre­dno je, da je evan­ge­list Luka pisal te besede v času, ko lju­dje še niso imeli pojma o kro­gla­sti obliki zem­lje.

Ti dve vrs­tici kažeta še nekaj bis­tve­nega. Pri ponov­nem pri­hodu se bo člo­veš­tvo delilo na dvoje: raz­lika je med spre­je­timi in zavr­že­nimi. S tem je naka­zan prav­š­nji pro­b­lem člo­veš­tva. Šteje samo eno vpra­ša­nje: sodim med rešene ali med pogu­b­ljene?

Ste se že odlo­čili?

Bog je vse ljudi ustva­ril kot oseb­no­sti, ki imajo na raz­po­lago svo­bo­dno voljo. To nas jasno raz­li­kuje od živali. Svo­bo­dna volja dovo­l­juje oboje – da se od Boga odda­l­jimo ali da se mu pri­bli­žamo. Bog je v Kri­s­tusu sto­ril vse, da bi nam poka­zal pot v nebe­ško kra­lje­s­tvo. Kljub temu Sveto pismo zelo izra­zito in sva­reče uči, da ne kre­nejo vsi na pot odre­še­nja. Kaj bi Bog tu lahko sto­ril? Če bi nam vzel svo­bo­dno voljo, potem bi nas oro­pal naše oseb­no­sti; bili bi stroji, mario­nete ali roboti, ki bi zgolj odslu­žili svoj vnap­rej dani pro­gram. V tos­tran­s­tvu kakor tudi v ons­tran­s­tvu pa je volja pomem­ben del ose­b­no­sti. Od naše svo­bo­dne odlo­či­tve je zato­rej odvi­sno naše večno biva­nje.

Ali smo se že prip­ra­vili na ta pri­haja­joči dan? V pris­po­dobi o desetih devi­cah nas je Gos­pod Jezus sva­ril, naj bomo prip­rav­ljeni. Opo­zarja nas na to: vseh deset je bilo ven­dar »ver­nih«, trdno so vero­vale: poroka se bo doga­jala! Kljub temu niso vse rav­nale po svo­jem prep­riča­nju. Le pet jih je dose­glo cilj. Nep­rip­rav­lje­nim pravi Jezus: »Ne poz­nam vas!« (Matej 25,12). S tem so zamu­dili vso svojo več­nost. Zgo­dilo se je, kakor je nekoč dejal Heinrich Kem­ner: »Tudi s spa­n­jem se lahko zazi­bamo v pekel.« Her­mann Bez­zel je roteče sva­ril: »Člo­vek lahko odr­gne cer­kvene klopi in se kljub temu pogubi.« »Veru­joči«, ki zgolj pri­tr­ju­jejo dej­s­tvom, a jih ne uve­lja­v­ljajo v svo­jem ose­b­nem živ­lje­nju, tve­gajo večno živ­lje­nje.

Vse tri ali nič

Mnogi lju­dje vsako leto ob božič­nem času na novo praz­nu­jejo Jezusa kot dete v jas­lih. Pogo­sto ostane pri tem. Toda vsi trije sim­boli so neraz­dru­ž­ljivi. K Jezusu sodijo jasli nje­go­vega učlo­ve­če­nja, križ nje­go­vega trp­lje­nja z zmago vsta­je­nja, ki je temu sle­dila, a tudi krona nje­go­vega kra­lje­va­nja, ki bo pri nje­go­vem pono­v­nem pri­hodu za vsa­ko­gar oči­tna. To je bil od vsega zače­tka Božji odre­šenj­ski načrt proti pra­kata­s­trofi tega sveta. Zad­nja kata­s-trofa, ki jo bodo doži­veli lju­dje brez Jezusa, je pekel. Na žalost bo ter­jala več člo­veš­kih živ­ljenj, kakor vse druge kata­s­trofe zgo­do­vine, ta smrt pa bo tra­jala večno! Toda za božič, in ne samo tedaj, nas Bog čisto ose­bno vpra­šuje, ali želimo spre­jeti darilo, ki ga ses­tav­ljajo jasli, križ in krona. Recite da, sprej­mite odpuš­ča­nje gre­hov po Jezusu Kri­s­tusu in to utr­dite v moli­tvi!

Dire­k­tor in pro­fe­sor v pokoju
dr. inž. Werner Gitt

{vmproduct:id=349}

• Čudeži Svetega pisma
• Kako pri­dem v nebesa?